TRŽAŠKI ŠKOFIJSKI ARHIV IN PRVA SVETOVNA VOJNA
Ozemlje tržaško-koprske škofije s sedežem v Trstu je od 30. junija 1828 do konca druge svetovne vojne (formalno do 17. oktobra 1977) poleg Trsta in okolice obsegala tudi del Krasa, Brkine, del Notranjske, velik del obalne in notranje Istre ter istrske Liburnije. Sedeži dekanatov so bili v Trstu, na Opčinah, v Tomaju, Dolini, Jelšanah, Kastavu, Kršanu, Pićnu, Pazinu, Buzetu, Oprtalju, Umagu, Kopru, Piranu, Krkavčah in Ospu. Kljub prevladi italijanskega prebivalstva v mestu Trst je bila v celotni škofiji večina prebivalstva slovenske in hrvaške narodnosti. To je bil tudi razlog, da so bili od leta 1828 do 1919, se pravi vse do propada Avstroogrske, vsi tržaški škofje z izjemo Dunajčana Franza X. Nagla (1902-1910) Slovenci ali Hrvati. Slovenec je bil tudi Andrej Karlin, tržaški škof v obdobju prve svetovne vojne.
V teku prve svetovne vojne (1914-1918) se frontna črta med Avstroogrsko in Kraljevino Italijo v ozemlje tržaško-koprske škofije nikoli ni tako neposredno zajedla kot na primer v ozemlje goriške nadškofije. Trst s Krasom, Brkini in Istro je torej v vojnem času ostal v zaledju, in ne na prvi bojni liniji. Kljub temu so zlasti na podeželju vojne razmere iz razumljivih razlogov (pomanjkanje delovne sile ter hrane, obvezna oskrba vojske, tranzit vojne opreme in oboroženih enot itd.) predstavljale za prebivalstvo izredno hudo preizkušnjo. Bolj je bila dežela že sama po sebi revna, večja je bila stiska tudi med vojno. Tako ni naključje, da so najhujše pritožbe tudi v tem času na škofijske urade prihajale iz Istre.
Cerkev je s svojo mrežo dekanij, župnij, kaplanij in drugih verskih ustanov na začetku 20. stoletja še vedno predstavljala najbolj kapilarno in organizirano obliko institucionalne navzočnosti na teritoriju. Duhovniki niso bili le duhovni pastirji, ampak v nekem smislu tudi državni uradniki, posredniki med civilno oblastjo in ljudstvom. Za duhovščino je bil referenčna točka seveda škof. Od njega so prihajala navodila duhovnikom (dekanom, župnikom in kaplanom), duhovniki pa so se nanj obračali s prošnjami, pritožbami, vprašanji, z raznovrstnimi poročili. A tudi škof sam ni bil neodvisen. Na eni strani je bil podrejen sv. Sedežu, na drugi strani pa – v skladu z avstrijsko ureditvijo odnosov med Državo in Cerkvijo – cesarju. Za časa avstroogrske monarhije, in seveda toliko bolj tudi v času prve vojne vihre, so bili njegovi sogovorniki veliko bolj pogosto tržaško vladno namestništvo (Staathalterei) ali razna dunajska ministrstva kot pa denimo vatikanski uradi ali kongregacije. V tem oziru je bil škof nekakšen posrednik med civilno oblastjo in duhovništvom. Ni čudno torej, da so cerkveni arhivi, zlasti škofijski, neprecenljiv vir zgodovinskih dokumentov, kar velja seveda tudi za obdobje prve svetovne vojne.
Za obdobje 1914-1918 hrani tržaški škofijski arhiv skupno 41 škatel dokumentov, 37 iz splošnega in 3 iz zaupnega fonda. Glede na to, da obsega škofijski korespondenčni register približno 1200 številk na leto in če le-tem dodamo še zaupne dokumente, ugotovimo, da obsega celotna dokumentacija tržaškega škofijskega arhiva za obdobje prve svetovne vojne skupno čez 5000 enot. Korespondenca s civilnimi oblastmi (z izjemo tržaškega magistrata in občinskih oblasti v obalni Istri) se odvija v nemščini, z župnijami v italijanščini, slovenščini in hrvaščini, s sv. sedežem v latinščini. Latinski so tudi dekreti in okrožnice. Raziskovalec mora za preučevanje ohranjene dokumentacije torej obvladati pet jezikov, ob tem pa – za raztolmačenje nemške korespondence – še pisano gotico. Sistematična preučitev in obdelava celotnega razpoložljivega gradiva je torej dolgotrajno in zahtevno delo, ki terja ekipni profesionalni pristop.
O profesionalnem pristopu govorim tudi zato, ker bi bili rezultati, ki bi jih obrodilo morebitno sektorialno usmerjeno raziskovanje, le delno uspešni. Upoštevati moramo, da so nekateri dokumenti, ki obravnavajo prvo svetovno vojno, sicer res zbrani v štirih škatlah (od št. 1076 do št. 1079 splošnega fonda), toda v mnogih drugih primerih se to, kar iščemo, skriva v detajlih in v implicitnih sporočilih splošne korespondence, ki pa se – sodeč po razpoložljivih registrih in tematskih kazalih – v letih 1914-18 odvija, kakor da bi vojne sploh ne bilo. Dopisi, izrecno namenjeni opisu vojnih razmer, so redki in so nemara zbrani v zgoraj omenjenih škatlah. To pomeni, da bi bilo za celostno obravnavo tematike prve svetovne vojne potrebno prebrati in preučiti vso razpoložljivo dokumentacijo.
Kljub omenjenim težavam pa zgledna urejenost tržaškega škofijskega arhiva vendarle omogoča sestavo nekakšnega kažipota, ki utegne biti bodočim raziskovalcem v pomoč. Najprej je potrebno povedati, da so dokumenti tržaškega škofijskega arhiva od leta 1836 dalje razdeljeni v dva fonda. Večina gradiva je v t.i. splošnem (»gestione ordinaria«), manjši del pa v t.i. zaupnem fondu (»gestione particolare«).
Za iskanje po splošnem fondu, kamor se je običajno stekala vsa rutinska korespondenca, imamo na razpolago zaporedni kronološki register in tematska kazala po letnikih. Tematska kazala (»Indici«) so nam v pomoč, če iščemo nekaj zelo specifičnega (na primer podatke o določeni osebi ali o določeni župniji, ustanovi itd). Zaporedni register pa je dragocen zato, ker poleg datuma in signature za vsak dokument navaja »zadevo« s kratko vsebino. Za gradivo iz splošnega fonda si tako lahko raziskovalec, še preden se loti preučevanja dokumentov kot takih, ustvari neko približno sliko o prevladujočih vsebinah.
Tako v predvojnem kot v vojnem času glavnino redne korespondence zavzemajo gmotna vprašanja, povezana z upravljanjem cerkvenega premoženja: zapuščine in oporoke, mašne ustanove, obračuni, proračuni, kongrua, cerkvene gradnje, popravila, oprema župnišč. Nezanemarljiva so dalje cerkvenopravna vprašanja, posebno tista, povezana s cerkvenimi porokami, ali tudi vprašanja, povezana z vodenjem matičnih knjig. Gosto je tudi dopisovanje s tržaškim vladnim namestništvom, v večini primerov v povezavi s prispevki in honorarji, šolstvom, plačami šolnikov. Da je bila država v vojni, je iz registra redne škofijske korespondence razvidno na primer iz razmeroma pogostih vpoklicev duhovnikov pod orožje v vlogi vojnih kuratov, iz dopisov vojaškega ordinariata, iz dokumentov vojaških oblasti ter pogostih vabil vladnega namestništva h gmotnemu podpiranju vojaških naporov in nabiranju sredstev za pomoč vojnim žrtvam. Nekaj je poročil o aretacijah in konfinacijah duhovnikov, pa tudi o domnevno nepatriotičnem vedenju nekaterih (italijanskih) redovnic. Gmotna stiska, ki iz leta v leto bolj pesti ljudstvo, je razvidna iz naraščajočega števila vlog za izredno »vojno podporo« oz. podporo v pomanjkanju. Na škofijo se v tem smislu obračajo ne le duhovniki, ampak tudi cerkovniki. V zadnjih letih vojne je iz nekaterih krajev slišati, da enostavno primanjkuje hrane in da se ljudje odseljujejo zaradi lakote. Leta 1917-1918 so molitve in procesije za mir pogostejše. Pomemben utegne biti tudi snopič iz leta 1917 z naslovom »statistika verskega življenje v škofiji«, iz katerega bo nemara mogoče sklepati na vpliv, ki so ga imele vojne razmere na versko življenje.
V splošnem fondu so tudi že omenjene štiri škatle (od 1076 do 1079), ki hranijo izključno zadeve, povezane z vojno, in za katere arhiv razpolaga s tematskim seznamom zbranega gradiva. V njem bomo našli podobne tematike, kot jih navaja v prejšnjem odstavku omenjeni splošni register. te so na primer: cepljenje, higienske razmere, vojne podpore, vojni kurati, molitve za mir, rekvizicije cerkvenih kovinskih predmetov, tudi zvonov in orgel, pomanjkanje hrane, pomoč ranjencem, vojne pokojnine itd.
V zaupnem fondu se, kot že sama beseda pove, hranijo dokumenti, ki običajno obravnavajo bolj zaupne, kočljive, tudi osebne zadeve ali pa tudi politično občutljive teme in jih je zato ordinarij pridržal zase, jih reševal sam ali s svojimi najtesnejšimi sodelavci, dokumente pa nato shranil v posebne škatle. Količina gradiva iz zaupnega fonda je v primerjavi s splošnim fondom seveda bistveno manjša, za obdobje 1914-1918 vsega tri škatle. Zaupni fond ne razpolaga ne s kazali ne z zaporednim registrom, tako da je treba za vsebino dokumentov v tem primeru pregledati snopič za snopičem, včasih tudi list za listom. Tudi v teh škatlah so dokumenti sicer opremljeni s signaturo, vendar kronološko zaporedje arhiviranih dokumentov ni dosledno. Vtis je tudi, da je dokumentacija mestoma okrnjena. Temu se ni čuditi, saj gre za akte, ki so bili včasih predmet dolgotrajne obravnave in jih je škof imel dalj časa pri roki na svoji pisalni mizi, včasih tudi po večkrat, saj ni bilo redko, da je zaprtje snopiča omogočil dokument, ki je na škofijo dospel šele po več letih, v vsem tem času pa se je utegnilo zgoditi, da se je ta ali oni akt tudi izgubil.
V vsebinskemu pogledu za zaupni fond do določene mere veljajo podobne ugotovitve kot za splošnega. Več pa je v njem političnega gradiva in tudi več poročil s terena. Zlasti v teh slednjih bo raziskovalec tu in tam našel tudi podroben opis dogajanja v posameznih župnijah, zlasti na Krasu in v Istri. Zanimiv je ohranjeni zapisnik seje škofovske konference ilirske cerkvene pokrajine, ki obravnava tudi vojno stanje. Zelo zajeten je tudi snopič ohranjenih dokumentov o aretaciji, priporu in končno oprostitvi znanega tržaškega duhovnika in kateheta na c.kr. nemški gimnaziji v Trstu, Jakoba Ukmarja. Dalje je za zgodovino poslednjih let avstroogrskega cesarstva pomembna spomenica, ki so jo škofje ilirske cerkvene pokrajine konec leta 1915 poslali avstrijski vladi in v kateri so opozorili, da lahko Avstrija preživi le, če tudi slovanskim narodom prizna iste pravice kot Nemcem in Madžarom. Tudi ni mogoče mimo Karlinove Relatio ad limina apostolorum z dne 6. februarja 1918, ki spada med najtemeljitejše tovrstne dokumente, in to ne le za tržaško škofijo. In čeprav vojne razmere v njej niso predmet izrecne obravnave, bo raziskovalec tudi za to področje iz namigov in implicitnih pomenov prišel do marsikaterega zanimivega zaključka.
V zadnjih dveh letih vojne (1917-18) so nekoliko pogostejša pisma s podeželja, v katerih župniki škofa seznanjajo s slabimi gmotnimi in duhovnimi razmerami na terenu.
Zaupni fond hrani tudi korespondenco med tržaškim škofom Karlinom in novimi italijanskimi oblastniki, vendar le-ta sodi skoraj v celoti v povojno obdobje, ki ni predmet te analize in ki je bila, med drugim, že podrobneje prikazana v zborniku o škofu Karlinu (Karlinov simpozij v Rimu, MD, Celje 1996).
Avtor tega prispevka je za morebitne nadaljnje raziskovalce prve svetovne vojne na osnovi razpoložljivih registrov in kazal tržaškega škofijskega arhiva pripravil dva kažipota, in sicer: 1) seznam arhivskih enot, ki v kronološkem registru splošnega fonda izrecno omenjajo vojne okoliščine ter 2) okvirni seznam snopičev iz zaupnega fonda, ki bi utegnili biti zanimivi za zgodovino prve svetovne vojne. Oba seznama sta dosegljiva na spletni strani.
Tomaž Simčič