Slovenska prosveta razpisuje štipendije iz Sklada Albina Ločičnika od leta 2012/13. Štipendije so namenjene slovenskim univerzitetnim študentom in študentkam inženirstva s stalnim bivališčem v Furlaniji Julijski krajini.
Vojna vihra mu ni prizanesla. Sprva se je zatekel v Senožeče na dom svoje matere. Nato se je preselil v Ajdovščino, kjer so ga Italijani zaprli. Pozneje so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Montecarlo-Savona v Italiji. Od tam so ga Nemci po kapitulaciji Italije leta 1943 odvedli v taborišče v Mantovo. Iz taborišča je pobegnil, se vrnil v Ajdovščino in se tam poročil z domačinko Evgenijo Stibilj. Po končani vojni leta 1945 sta se z ženo preselila v njegov rodni Trst. Takrat je bil Trst pod anglo-ameriško upravo. Bine Ločičnik je takoj dobil službo kot glavni inženir pri cestnem podjetju Anas, kjer je ostal do priključitve Trsta Italiji leta 1954.
Med tem časom je do leta 1946 že izgotovil statične račune za CRDA (Cantieri Riuniti dell’Adriatico), in sicer za most prek Save pri Litiji. V samem Trstu pa je izdelal statične račune za dva glavna mostova: Ponte Bianco in Ponte Verde (prometni in železniški most). Našteli bi lahko še most, ki veže Trst z Miljami, potem mostova v Dolini in Gabrovci in konstrukcijo železnega mosta čez Vipavo pri Ranzianu. Zelo pomemben je tudi njegov delež pri gradnji Avtoceste sonca na odseku v bližini Rima. Na žalost pa vseh teh in še drugih del inž. Ločičnik ni mogel podpisati, ker ni bil italijanski državljan. Državljanstvo je dobil šele dosti kasneje.
Po prihodu Italije je Albin Ločičnik odprl svoje gradbeno podjetje skupaj z družabnikom inž. Carlinijem. Podjetje je gradilo številne stanovanjske objekte. Veliko podjetij je angažiralo inž. Ločičnika za statične račune pri njihovih betonskih konstrukcijah. Med temi je bil sila pomemben Ločičnikov delež pri gradnji Kulturnega doma v Trstu, ki so ga odprli leta 1964. Ker takrat inž. Ločičnik še vedno ni bil italijanski državljan, je delo podpisal inž. Combi. Inženir Albin Ločičnik je umrl v Trstu decembra 1986. leta.
V Trstu si je pridobil ugled in spoštovanje stanovskih kolegov, med katerimi je bilo tudi mnogo Italijanov. Bine Ločičnik je bi Slovenec, ki bi se lahko – tako kot mnogi drugi strokovnjaki – zgubil v večinskem narodu, pa se to ni zgodilo. Ni bil samo zvest svojemu narodu, bil je do kraja prepričan demokrat in brez strahu povsod zagovarjal svobodomiselne ideje. Njegova želja, da bi počival v svoji ljubljeni štajerski zemlji, se je uresničila. Pokopan je v Mariboru.
Njegovo bogato strokovno knjižno zbirko (okrog 250 enot), ki jo je Bine Ločičnik vseskozi vestno zbiral s področja matematike, fizike, mehanike in gradbenih konstrukcij, je vdova gospa Evgenija Ločičnik leta 1991 podarila Univerzi v Mariboru. Njena zasluga je tudi ustanovitev Sklada.
Dosedanji prejemniki:
2012/13
SARA PERIC, ANDREJ LABIANI, IVA PERTOT in DANIEL MILANO
2013/14
RAIDA ERIK, DANIJEL SIMONETTIG, JORGOS ATHANASSOPULOS
2014/15
MATIJA ZORZUT, ERIK MOZAN, NEŽA KRAVOS in DANIJEL SIMONETTIG
2015/16
TEREZA ŠTAVAR, JASMINA GRUDEN, ANDREJ LABIANI in IVA PERTOT
2016/17
IVO UŠAJ, JASMINA GRUDEN IN PETER VOGRIČ
2017/18
SANJA VOGRIČ, ANDREJ LABIANI, IVO UŠAJ, TEREZA ŠTAVAR in JASMINA GRUDEN
2018/19
MATEJ KALC, JASMINA GRUDEN, TEREZA ŠTAVAR, IVO UŠAJ in LUKA GREGORI
2019/20
VERONIKA PUČNIK, KATERINA CUFAR, ANDREJ LABIANI in LUKA GREGORI
2020/21
VERONIKA BORDON, JASMINA GRUDEN, TEREZA ŠTAVR in VERONIKA PUČNIK
2022/23
LORIS STRAIN, TOMAŽ COTIČ, MARTIN ČUFAR, DAVID TERČON, NIKO TRENTO