Nedelja, 3. september 2017, ob 09:00
Nedelja, 3. septembra 2017
Ob 9.00: sveta maša za udeležence Drage. Somaševanje bo vodil škofov vikar v Goriški nadškofiji Karlo Bolčina.
Ob 10.30: dr. Igor Bahovec
O VERNOSTI NA SLOVENSKEM: OD SOCIOLOŠKO-ANTROPOLOŠKE ANALIZE DO KRŠČANSTVA, KI PRINAŠA UPANJE, POGUM IN USTVARJALNOST
Živimo v obdobju, ko v večjem delu zahodne Evrope in Sloveniji glede vernosti prihaja do pojavov, ki vodijo v različne smeri. Če po eni strani prihaja do izrazitega upada izražanja krščanske vernosti, so po drugi jasni premiki v smeri ustvarjalnega, pristno živetega krščanstva ali njemu nasproten umik v konzervativno, v preteklost zazrte izraze vernosti. Zastavlja se vprašanje, kaj storiti, da bi podprli tisto pristno krščanstvo, ki sledi sporočilu evangelija in najboljšemu iz tradicije Cerkve ter je hkrati blizu človeku sodobnega časa. In kako prepoznati tisto krščanstvo, ki je zapadlo apatiji ali se togo umika srečanju s konkretnostjo življenja ljudi, je zgolj neustvarjalna opozicija, ki vidi napake, a ne podaja ustreznih predlogov rešitev.
V predstavitvi bo najprej podana sociološka in antropološka analiza stanja in do neke mere upoštevana kulturno-zgodovinska analiza. Posebna pozornost bo namenjena aktualnim vprašanjem: izzivu migracij, trku sekularne in religiozne Evrope, soočenju različnih vizij in stvarnosti krščanstva danes. Pri tem ne gre za idejno analizo, ampak za srečanje vere in življenja, za konkretnost življenja.
V sklepnem delu bodo nakazani trendi prihodnjega razvoja in kako najti smer, »ki zdrži« in ki vodi k novi kulturi življenja, bratstvu in kulturi srečanja, oziroma h civilizaciji ljubezni, kot je govoril že Janez Pavel II.
Ob 15.30: Slovesna izročitev 6. Peterlinove nagrade.
Ob 16.00: ddr. Klemen Jaklič
O DILEMI NAŠEGA ČASA: PRAVICE ČLOVEKA ALI DRŽAVLJANA
Vprašanje pravic človeka na eni in državljana na drugi strani se postavlja vse od zametkov moderne demokracije v obdobju po francoski in ameriški revoluciji. Zdi se, da je nerazdružljivo s samim konceptom demokracije, ki po eni strani govori o varovanju človekovih pravic kot enem od smotrov demokratične oblike vladavine, po drugi pa po svoji naravi demokracija suverene države privilegira prav pravice lastnih državljanov. Kakšen je torej pravi pristop k razrešitvi obeh na videz neskladnih silnic? To večno vprašanje demokracije je še posebej aktualno v času, ko se zdi, da v luči migrantske krize in drugih težav, s katerimi se sooča Evropa, težnja po »nacionalnem« v demokraciji že dolgo ni bila tako močna. Je tudi legitimna? Če je tako, do katere mere? Ali pa je v našem času edini legitimni pristop tisti, ki na prvo mesto postavlja pravice človeka in ne nujno državljana? Dobra novica je, da je dilema na ravni ustavne morale in ustavnega prava razrešljiva. Manj pozitivno sporočilo pa, da – kot velja za vsako obdobje zgodovine – tudi v našem času ni garancije, da bi akterji moči in odločanja z gotovostjo sledili smeri pravične prihodnosti in nadaljnjega razvoja demokracije. Vseeno je mogoče na različne načine prispevati k temu, da bi kolesje zgodovine v našem času akterjem pomagali potisniti prav tja.