Študijski center za narodno spravo in Društvo slovenskih izobražencev

Ob 100. obletnici Gentilejeve šolske reforme: posledice za primorski prostor

Petek, 22. september 2023, ob 16:00

Peterlinova dvorana
Trst/Trieste, ul. / via Donizetti 3

Uvodni nagovor in pozdravi:
mag. Martin Brecelj, predsednik DSI
dr. Tomaž Ivešić, direktor SCNR

 

Dr. Renato Podbersič: Prišli, da bi ostali. Italijansko šolstvo na okupiranem ozemlju 1915–1917

Ddr. Igor Grdina: Gentilejeva šolska reforma – filozofska, italijanska ali fašistična

Milena Černe: Gentilejeva šolska reforma in slovensko šolstvo na Primorskem

Dr. Salvator Žitko : Odmev Gentilejeve reforme v Istri

Dr. Matic Batič: Ideološka sporočilnost italijanskih šolskih stavb na Primorskem

Milan Pahor: Partizansko šolstvo na Primorskem 1943–1945, s poudarkom na Tržaškem

Dr. Mira Cencič: Slovensko šolstvo na Primorskem v času Zavezniške vojaške uprave 1945–1947

Erika Jazbar: Slovenska gimnazija pod Kapelo v Gorici 1944–1945

Ivo Jevnikar: Zavezniški protagonisti obnavljanja slovenskih šol zahodno od Morganove linije

Z rapalsko pogodbo je bila leta 1920 določena meja med Kraljevino Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatvov in Slovencev, in to na škodo primorskih Slovencev, ki so ostali pod italijansko oblastjo. Kakšnih pravic slovenske in hrvaške manjšine v Italiji omenjena pogodba sploh ni omenjala. Zadnji žebelj v krsto Slovencev v Italiji je kmalu zabil fašizem, ki je zelo hitro odstranjeval vse, kar je kakor koli spominjalo na „tujerodce“, saj jih je nasilno spreminjal v Italijane in jim prepovedal govoriti v maternem jeziku. Tako je 1. oktobra 1923 italijanska vlada sprejela zakon o šolski reformi, imenovan tudi Gentilejeva šolska reforma. Šlo je za popolno preosnovo šolskega sistema, ki jo je podpisal filozof in pedagog prof. Giovanni Gentile (1875–1944), ki je bil takrat prosvetni minister v vladi fašističnega diktatorja Benita Mussolinija. Reforma je med drugim predpisala, da se pouk v Italiji izvaja le v italijanskem jeziku, kar je pomenilo smrtno obsodbo za šole, ki so jih imeli Slovenci, Hrvati in nemško govoreči Južni Tirolci na območjih, ki jih je Italija pridobila po prvi svetovni vojni. S šolskim letom 1923/24 je bil manjšinski jezik odpravljen v prvih razredih osnovnih šol. V petih letih, kolikor traja pouk v osnovnih šolah v Italiji, je bila tako na Primorskem v javnih šolah slovenščina povsem odpravljena kot učni jezik in tudi kot predmet. Kakih štiristo osnovnih šol s slovenskim ali hrvaškim učnim jezikom so oblasti postopno spremenile v italijanske, raznarodovalne šole, enaka usoda je prizadela redke srednje šole. Okoli tisoč učiteljev je bilo premeščenih v notranjost Italije ali pa je emigriralo v tedanjo Jugoslavijo. Slovenščina je kot predmet obstala v goriškem semenišču, v materinščini pa so otroke poučevali le še zavedni starši in slovenski duhovniki po župniščih in zakristijah. Na pogorišču, ki ga je povzročila fašistična raznarodovalna politika, se je slovensko kulturno življenje začelo obnavljati že med vojno v krajih, ki so jih obvladovali partizani, a tudi javno pod nemško zasedbo. Po koncu vojne je bil ta proces na Primorskem naravnost bujen. Pri njem so pomembno sodelovali tudi tisti Primorci, ki so bili med obema vojnama begunci v Jugoslaviji in so se vrnili na svojo roko ali pa kot kadri novega režima, ter protikomunistični politični begunci iz Slovenije, ki so se iz begunskih taborišč v notranjosti Italije pomaknili v Gorico in Trst zaradi svojih primorskih korenin ali pa zaradi zaposlitve bliže domu, ki jo je nudila Zavezniška vojaška uprava. Domačih izobražencev je bilo namreč zelo malo.